Ogled predstave
V torek, 9. 4. 2019, so si učenci 4. in 5. razreda v Kulturnem domu Krško ogledali lutkovno – igrano predstavo Deklica z vžigalicami. Po ogledu so zapisali:
»Danes smo si ogledali predstavo Deklica z vžigalicami. Najboljši del mi je bil, ko je fant vzel Luciji še drugi copat. Ni mi bilo všeč, ko je Lucija na glas kričala »vžigalice«! Super, da so spremenili konec in je bil srečen, ne pa žalosten.« (Nik Arenšek)
»Zelo smešno je bilo, ko je goska začela plesati. Žalostno je bilo, da nihče ni kupil vžigalic. Deklica je umrla zaradi lakote. Všeč mi je bil drugačen zaključek.« ( Enej Cvirn)
»Všeč mi je bil začetek predstave, ker se je deklica pogovarjala po telefonu. In ko je Luciji gospod pomagal do zvezde na nebu.« (Ana Sinkovič)
»Danes smo si odšli ogledati lutkovno predstavo (senčne lutke). Zgodba mi je bila zelo všeč, saj se je na koncu končala srečno. Lepo je, da si pomagamo, je rekel pripovedovalec in res je tako. On naj bi predstavljal Hansa Christiana Andersena. Smešno je bilo, ko je Lucija plesala s puranom. Kako je bilo to zabavno!« (Lučka Colarič)
»Na predstavi mi je bilo všeč, ko je raca zaplesala z Lucijo, kako so prikazali ogenj in ko so spremenili konec. Ni mi bilo všeč, ko je prišel dim na oder in ko nihče ni kupil vžigalic pri Luciji.« (Karin Škoberne)
»Predstava mi je bila nasploh všeč. Ena najboljših, kar sem jih gledal. Všeč mi je bil način predstave, zanimivo mi je bilo mešanje zgodovine in sedanjosti.« (Miha Župevc)
»Predstava mi je bila zelo všeč, ker je bila na platnu – senčne lutke in hkrati igralca. Na platnu je bilo zelo zanimivo. Konec je bil spremenjen. To je bila najboljša predstava. Pisatelj v predstavi je zelo dobro pripovedoval. Bilo je smešno, ko je deklica plesala s pečeno gosko.« (Alen Vovk)
»Všeč mi je bilo, kaj vse se lahko naredi z lučjo. Cela predstava mi je bila všeč. Presenetilo me je, kako hitro je igralec izrezal figure. Zabavno mi je bilo, ko je deklica plesala s pečeno gosko. Igralec, ki je igral pisatelja Hansa C. Andersena je znal čarati, zato mi je bil zelo zanimiv.« (Katarina Ferlan)
»Predstava mi je bila zelo všeč, sploh scena. Scena je bila iz različnih materialov, prikazana na različne načine. Všeč mi je bilo, ker so bile senčne lutke in osebe hkrati. To mi je bilo bolj všeč kot pa, če bi bile navadne lutke.« (Rožle Grubič)
»Predstava mi je bila zelo všeč. Na začetku mi še ni bilo zanimivo, čez čas pa mi je postalo. Spoznala sem na kakšen način še lahko ustvarjamo s sencami. Tudi tisti del z gosko mi je bil zabaven. Verjamem, da so v predstavo vložili veliko truda.« (Hana Grubič)
»Predstava mi je bila zelo všeč, saj so zelo dobro naredili sceno in dobro igrali. Veliko je bilo zanimivega in zabavnega. Na začetku, ko je zazvonil telefon, sem mislila, da to ni del predstave, a koncu sem ugotovila, da je res bil del predstave. Predstava je bila poučna, saj je sporočila, da si moramo ljudje med seboj pomagati.« (Živa Ribič Vene)
»Predstava mi je bila všeč, ker se je v njej dogajalo veliko več kot v pravljici. Zelo sem se zabaval. Igralca sta bila več kot dobra. Prav tako scena.« (Žiga Čuber Potočnik).
»Ta predstava mi je bila zelo všeč, saj so bile v njej senčne lutke.« (Gaj Bračun)
»Presenečena sem bila, ko nas je gospod povabil na oder. Zanimivo je bilo, smešno in vmes mi ni bilo nikoli dolgčas. Najbolj mi je bilo všeč, ko je deklica plesala z gosko. Ko je deklici zazvonil telefon, sem mislila, da jo zares nekdo kliče, a je to bil del predstave.« (Eva Sluga)
»Bilo mi je všeč, ker je bilo zelo zanimivo in smešno. Najbolj mi je bilo všeč, ko je deklica plesala z gosko. Ko ji je zazvonil telefon, sem mislila, da to ni del predstave, a na koncu se je izkazalo, da je. Všeč mi je bilo tudi, ker so spremenili konec. Iz te predstave se lahko naučiš, da si moramo ljudje med seboj pomagati.« (Zoja Požeg Dular)
»Predstava mi je bila zelo všeč. A na začetku je začel zvoniti telefon. Mislila sem, da je nekdo izmed učiteljev pozabil izklopiti telefon. Nato sem ugotovila, da je to del predstave. Ta predstava mi je bila najboljša. Njen nauk je, da si moramo pomagati med seboj.« (Iza Bahčič)
